Pri Noni Pini se je vedno dobro jedlo. Sedeli smo za veliko mizo in družina je tam dobila svoj pravi pomen. Po hiši je dišalo kot v najboljši restavraciji a takega vzdušja ni bilo nikjer drugje.
V nonini hiši so dišale ljubezen, milina in toplina najbolj pristnega ognjišča. A poleg vonja kruha, ki se je širil iz krušne peči, nas je vedno znova objela dobrotljivost najžlahtnejše sorte. Dobrote izpod noninih rok so bile hkrati domače, a tako prefinjene kot bi jih pripravljali največji kuharski mojstri.
Njena kuhalnica in njeno srce sta bila zares čarobna.